Ponos perfekcionista je lahko čistoča do zadnjega kotička, popoln izgled, red, znanje, odličnost pri svojem delu, natančnost ipd. To so pogosto lastnosti zelo uspešnih ljudi. Oseba lahko teži k popolnosti v enem od naštetih aspektov, ali pa v več teh. Doseganje popolnosti je za osebo nekaj normalnega, za kar porabi veliko časa in energije. Zato ji za druge stvari v življenju primanjkuje časa.
“Perfekcionizem je v psihologiji osebnostna lastnost, za katero je značilna težnja k popolnosti.”
Težava perfekcionista so zelo visoki kriteriji na različnih področjih. Oseba težko postavi prioritete, torej kaj je zanjo zelo pomembno, kaj manj in kaj nepomembno in se potem tudi težko odloči, kaj bo opravila odlično, kaj na pol in kaj sploh ne bo naredila.
Težava izhaja iz otroštva. Starši so od otrok zahtevali popolnost in to je bilo za njih normalno, otrok za to ni bil posebno pohvaljen. Napake niso bile dovoljene, otroci so bili ob napaki ostro kritizirani ali pa kaznovani. Iz tega se je oseba naučila, da je vredna in sprejeta samo, če nekaj opravi brez vsake napake. Taka oseba v življenju dvomi o svojih spretnostih, talentih in dosežkih.
“Perfekcionist išče napako in ta ena napaka je zanj dokaz, da ni dovolj vreden kot oseba ali pa da pri svojem delu ni dovolj kompetenten.”
Težavo se da uspešno obvladati v okviru individualne terapije. Kot prvo je treba ločiti osebno vrednost od vednja, lastnosti, dosežkov. Iz tega sledi dovoljenje napak, saj je napaka vedenje iz katere se oseba lahko nekaj nauči in ne znak, da je oseba slaba, nesposobna, nekompetentna. Nato sledi določitev kriterijev v smislu, kaj je dovolj dobro. Oseba mora pri sebi razčistiti, kaj želi naredit popolno, kaj na pol, kaj pa sploh ne želi narediti.
In potem ta nova spoznanja uporabljati v realnosti. Npr. ko naredim napako vedeti, da sem vreden, kljub temu da nekaj nisem najbolje naredil. Potem pa razmislek, kako bom to naredil naslednjič. Dovoljenje samemu sebi, da nekatere stvari opravim samo toliko, da so narejene.
Pri tem si lahko pomagamo tudi s Paretovim načelom, to je pravilo 80/20, ki pravi, da v 20% časa opravimo 80% dela. Torej če stvari ne delamo perfekcionistično, lahko opravimo veliko več nalog.
Perfekcionizem in imposter sindrom
Sindrom sleparja ali prevaranta je psihološki pojav, kjer oseba dvomi v svoje spretnosti, talente in dosežke. Je vztrajno ponotranjen strah, da bi vas okolica prepoznala kot vsiljivca ali prevaranta. In to najpogosteje nima opraviti nič z vašimi dejanskimi sposobnostmi.
“Gre za dvom v lastne spretnosti, talente in dosežke. Ponotranjen strah, da vas bo okolica prepoznala kot bleferja, vsiljivca ali prevaranta.”
Take občutke doživljajo mnogi uspešni posamezniki. Pogosto je sindrom prevaranta povezan s perfekcionizmom in nezaupanjem v svoje sposobnosti. Reševanje težave zopet izhaja najprej iz ozaveščanja svoje osebne vrednosti, potem pa naprej z ozaveščanjem in pridobivanjem realne slike, torej kako visoke so v resnici moje kompetence.