Irvin D. Yalom: “Biti odgovoren pomeni biti avtor nečesa, biti avtor svojega življenjskega načrta.”
Ti je kaj znano prepričanje: “Saj nisem nor, da bi hodil na terapijo” ali pa “je z mano kaj narobe, da rabim terapijo” mogoče celo “kaj bojo drugi mislili in rekli, ko bojo izvedeli, da hodim na terapijo”. To so prepričanja mnogih. Pa se kdaj vprašaš, če je to prepričanje tudi realno ali je to samo neko nezavedno prepričanje, ki je globoko zakoreninjeno v tebi?
In tukaj se začne bistvo terapije. Zakoreninjenost misli, čustev in vedenj, ki nas nezavedno vodijo skozi življenje. Včasih se nam zdi, da že usoda tako hoče, da so drugi krivi in da je življenje pač nepravično. In jaz kot posameznik itak ne morem nič spremeniti. Normalno je, da ne vemo, kaj in kako se da spremeniti, saj nas tega ni nihče naučil. Vendar pa imamo že dobro razvita znanja, kako to predelovati.
Kaj pa, če ti povem kratek povzetek zgodbe iz knjige Ti povem zgodbo (Jorge Bucay). Name je naredila močan vtis. Gre pa nekako takole: V cirkusu je bil slon, ki je med cirkuškimi predstavami razkazoval svojo spretnost in neverjetno moč. A po predstavi in do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla. Količek je bil majhen kos lesa, zapičen v tla, za katerega je bilo jasno, da bi ga slon z lahkoto izdrl iz tal. A tega ni zmogel, saj je bil na količek priklenjen že vse od svoje zgodnje mladosti. Namreč, ko je bil slonček majhen je vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil, a mu ni uspelo. In tako je poskušal spet naslednji in naslednji dan, dokler ni nekega dne sprejel odločitev, da je nemočen in se vdal v usodo. Slon se ni nikoli več resno vprašal o tem spominu in ni nikoli več preizkusil svoje moči. In slon še danes ne pobegne, ker še vedno verjame, da tega ne zmore.
Podobno kot v zgodbi imamo tudi mi v sebi globoko zakoreninjene nezavedne vzorce, ki nas zadržujejo na mestu, zaradi katerih ne znamo narediti drugače, mislimo, da ne moremo, da nečesa nismo vredni. Ker smo nekoč, ko smo bili še majhni, poskusili in nam ni uspelo, živimo v prepričanju, da številnih stvari ne zmoremo.
Psihoterapija
Odločitev in priložnost da poskusiš znova
In terapija je zame kot nekakšen privilegij. Prostor, kjer se lahko varno zazrem vase, pregledam svoje omejujoče vzorce, jih marsikdaj tudi ponovim, vendar imam potem priložnost, da jih postopoma po drobnih korakih ozavestim in nato nadomestim z novimi, bolj zdravimi načini. Tako postopoma pridobivam moč, da krojim svoje življenje tako kot jaz hočem, gradim pristne odnose in sama izbiram svoje življenjske poti in cilje. Postopoma gradim bolj kvalitetno življenje.
Irvin D. Yalom: "Svoboda je odgovornost za svoje izbire, dejanja in lastno življenjsko situacijo."
Odločitev za terapijo je odraz odgovornosti do sebe in svojih bližnjih in je namenjena vsem, ki želijo izboljšati svoje življenje in izboljšati odnose z bližnjimi. V procesu terapije raziščemo, kateri so nepotrebni problemi v našem življenju, jih predelamo in poiščemo pot, kako jih rešiti. Lahko se odločimo za osebnostno rast, takrat v terapiji raziščemo svoje mišljenje, čustva in vedenje in jih predelujemo in postajamo vedno bolj zadovoljni in uspešni. Težava je lahko, da se počutite tesnobne, izgubljene, nezadovoljne, da se ne morete spoprijeti z močnimi čustvi in s stresnimi situacijami vsakdanjega življenja. Lahko se sprašujete, zakaj ne najdete ustreznega partnerja, ali zakaj ponavljate iste vzorce vedenja, ki vas ovirajo. Če ste pred pomembno življenjsko odločitvijo in dvomite vase in v svoje sposobnosti. Terapija je odločitev in priložnost, da nekaj poskusiš znova. Psihoterapija