Je tudi tebi znan občutek, ko ti začne razbijati srce, roke postanejo potne in toge, izgubiš kontrolo, drhtijo posamezni deli telesa, po vsej verjetnosti ravno tisti del, ki je ključen za izvajanje tvojega nastopa. Lahko je to drhteč in šibek glas, strah da ne boš našel pravih besed, pozabil pomembne stvari, občutek da ti “zamrznejo možgani” ali pa roke, ki se tresejo in nad katerimi v tistem trenutku nimaš prave kontrole.
“Funkcija treme je, da nas motivira, da se na pomemben dogodek, nastop ali izpit bolje pripravimo”
V tistih trenutkih nas veliko razmišlja, kaj če ne bom zmogla, kaj če se zmotim, kaj če se mi zatresejo roke ali glas, kaj če pozabim in kar je najhuje pri vsem tem, kaj če bojo drugi videli. Potem bojo vedeli, da nisem dovolj dobra, da nisem dovolj sposobna, da nečesa ne zmorem. In ko bojo to ugotovili, ne bom dovolj vredna in zato ne bom sprejeta. Zanimivo je, da je strah pred javnim nastopanjem na lestvici strahov včasih še višje od strahu pred smrtjo. Veliko ljudi ga ima. Zmotno je prepričanje, da je ta strah povezan s tem, kako dobri smo v nečem. Je pa povezan s tem, ali sami zase mislimo, da smo dovolj dobri. Dostikrat osebe, ki so v svoji veščini zelo uspešne, tremo doživljajo močneje in zaradi nje ne izkoristijo svojega potenciala.
Ključna je psihološka struktura osebe. Od te je v večji meri odvisno, ali bo oseba imela blago tremo, ki je koristna, saj osebo motivira, da se na pomemben nastop, izpit ali drug pomemben dogodek še bolje pripravi. Lahko pa ima oseba zaviralno tremo, ki aktivira parasimpatično živčevje in deluje na telo podobno kot groza. Pri živalih je trenutek groze takrat, ko ni izhoda iz situacije, žival otrpne, se onesvesti, za okolico izgleda mrtva. Podobno na človeka deluje zaviralna trema, telo se zakrči, otrpne, lahko se pojavijo težave z ravnotežjem, slabost, občutek šibkosti v rokah ali nogah, nemoč. Včasih trema človeka pripravi do tega, da se dogodku raje izogne in se na vabilo na nek pomemben dogodek ne odzove. V ozadju se skriva prepričanje v smislu nisem dovolj dober, zato tega niti vreden nisem.
“Katastrofične misli (npr »osmešil se bom«, »ne bo mi uspelo«), zavestno nadomeščamo z realnimi (»naredil bom najbolje kar lahko, če se zmotim, ni to nič katastrofalnega)”
V terapiji za premagovanje treme in sramu posameznik ugotavlja, ali je čustvo treme ustrezno ali ne. V prvem primeru je pomembno, da si posameznik dovoli doživljati tremo in spozna njene prednosti. Kadar pa je trema pretirana, posameznik v terapiji rekonstruira svoj referenči okvir, kjer ugotovi, česa se najbolj boji, kje je izvor strahov. Ponavadi ugotovi, da ima izrazito visoke kriterije in zahteve ter katastrofične fantazije v primeru neuspeha.
S prepoznavanjem vzroka težav, ozaveščanjem in potem s psihoterapevtskimi tehnikami težave postopoma lahko omilimo, neprijeten občutek se zmanjša in postane sprejemljiv, mogoče tudi zaželen. Pri glasbenikih je to občutek, da oseba lažje kontrolira svoje telo in tudi celotno izvajalsko situacijo.
Comments